Žlikrof je prišel k nam z avstrijsko in češko gosposko, ki je upravljala rudnik živega srebra za časa Avstro Ogrske. To je bila jed z jetrno-kruhovim nadevom. Ker pa je knapovska družina imela le obilo pridnih rok in lačnih ust, si je gospodinja to gosposko jed prikrojila po svoje. Mesni nadev je zamenjala za krompirjevega in velikost žlikrofov zmanjšala na bore 4 cm. Krompir je bil na razpolago preko vse sezone zato so se tudi žlikrofi v Idriji izdelovali in jedli celo leto. Danes se skoraj zgrozimo, ko pomislimo, da je bila »knapovska večerja sto žlikrofov z ocvirki«.

Spretnost izdelave se je prenašala iz roda v rod in Idrijski žlikrofi so bili pri nas tako rekoč vsako nedeljsko kosilo. Sodoben tempo življenja pa je to tradicijo skoraj prekinil. Vse manj gospodinj si še lahko vzame toliko časa, da žlikrofe naredi za kosilo ali vsaj za posebno priložnost, tako ta obrt počasi postaja le še delo upokojenk in tistih, ki si s tem delom služijo kruh.